Evropska unija se močno premika proti krožnemu gospodarstvu, medtem ko nova uredba o embalaži in odpadni embalaži (PPWR) že povzroča tektonske premike v embalažni industriji. Ena izmed takšnih sprememb je konec obdobja posebnih učinkov, vsaj v obsegu, kot smo ga vajeni. Odgovor na te izzive se skriva v “oblikovanju za recikliranje”, konceptu, ki se zdi, da lahko preoblikuje ne samo proizvodne procese in materiale, temveč tudi vizualno identiteto izdelkov na policah. Da bi se poglobili v to preobrazbo, zlasti s poudarkom na prihodnji vlogi posebnih učinkov, oblikovalcev in proizvajalcev v novem, bolj trajnostnem okolju, smo poiskali pomoč strokovnjakov. Naš sogovornik je gospod Miho Karolyi, direktor grafičnega studia Kaligraf.
Posebni učinki na embalaži so vedno služili kot močno orodje za to, da so izdelki izstopali na policah. Kako bo nova uredba PPWR vplivala na to prakso?
Oblikovanje bo končno prišlo na svoje! Iskreno sem vesel tega, saj sodelujem z oblikovalci, ki se zelo pogosto mučijo s strankami, ki si želijo embalaže, ki je svetlejša in barvitejša od konkurence. Zdaj se bodo morali vsi umiriti. Posebni učinki, kot so mat laki, laki na dotik papirja, laminacije in kovinski učinki, kot jih poznamo, bodo velik problem, ker zmanjšujejo možnost recikliranja, medtem ko PPWR zahteva, da je od leta 2030 embalaža vsaj 70-odstotno reciklirna, da jo je mogoče namestiti na police, od leta 2038 pa se prag dvigne na 80 %. Vsa embalaža, ki bo pod tem pragom, ne bo mogla biti poslana na trg EU. To so ogromni rezi.
Ali to pomeni konec bolj kompleksnih embalažnih rešitev?
V veliki meri da. Če na primer na vrečko, ki tehta sedem gramov, nanesete en gram mat laka, ta izdelek samodejno spada v kategorijo, kjer je stopnja recikliranja pod 80 %, kar pomeni, da ne bo dovoljen na polici. Vsaka plast, ki je ni mogoče reciklirati ali ki otežuje recikliranje, izdelek izloči iz igre. Ne bo izbire, bodisi ste reciklabilni bodisi niste na trgu.
Posebni učinki se bodo zagotovo uporabljali v segmentu luksuzne embalaže, vina, alkohola, kozmetike, kjer etiketa nosi dodano vrednost in sam izdelek lahko prenese dražjo etiketo. Vendar pa se množična embalaža, sokovi, testenine, prigrizki premikajo k preprostosti. Vse se krči. Zaščitni laki bodo ostali. Črnila bodo vse bolj na vodni osnovi. Številni tiskarji že kupujejo stroje z manj barvami. Pri fleksotisku ni več 10 ali 12 barv, zdaj smo v najboljšem primeru pri osmih barvah. Nekateri gredo celo na šest barv. Na primer, izdelki z velikimi količinami, kot je Coca-Cola, prihranijo milijone z odpravo ene barve. Vsaka barva, vsak sloj, to je denar.
Kakšna bo embalaža prihodnosti? Kaj to pomeni za tisk? Preberite intervju, objavljen v reviji Print Magazine 4/25, ki je na voljo tudi online.
